SLO  ENG

VZHAJAJOČEMU SONCU NAPROTI

Želiš biti obveščen(a) o novostih?

S prijavo potrjujete, da se strinjate s splošnimi pogoji uporabe te strani!

Sledi zaključek Živinega prispevka za regionalni časopis OKo.

 

Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga. (N. Mandela)

 

Kot bi švignil je bil tukaj rojstni dan. Bližal se je dan, ko je minilo leto dni, odkar se je na pot odpravil Aleš. Že v prejšnjem opisu Srednje Amerike, sem omenila, da sva si želela sprostitve, miru in počitka. Prišla sva do spoznanja, da potovanje ni dopust, ampak način življenja. Kot vse stvari, je tudi ta način potrebno sprejeti in iz njega izluščiti najboljše.

Na tej točki sva se že zavedala, da je to najina zadnja izvenevropska država obiskana na tem potovanju. Brazilija - vsem poznana kot največja in najbolj poseljena država v Južni Ameriki. V njej se vsako leto odvija najznamenitejši pustni karneval, znan po glasbi, plesu in norih zabavah. Tudi sama sem pred obiskom države pomislila na pisane ulice, glasno glasbo in zabavo. Zdaj pa se mi ob misli na Brazilijo  poraja veliko drugih asociacij.

Konec lanskega aprila sva tam pristala in nestrpno pričakovala obiske iz Slovenije. Na obisk so prišli moji starši in sestra. Po tolikšnem času so srečanja vedno nabita s čustvi in nekaj izjemnega. Skupaj smo preživeli 10 dni. Bilo je fenomenalno. Ponovno sem/sva se začela zavedati kaj je dopust. To ni stanje nesigurnosti, nepoznavanja kje boš, kaj boš počel, kaj boš jedel… to je stanje, ko sproščeno, brez odvečnih misli spoznavaš ulice, tržnice, se podaš do znamenitosti, klepetaš z domačini… rekli boste, pa saj sta vidva vse to imela in počela. Verjemite, bilo je drugače. Nikoli nisva vedela, ali bova našla prenočišče, kdaj bova lahko kaj prigriznila, kako dolgo bova še čakala… Tukaj ne pravim, da je nekaj boljše in drugo slabše. Oboje je zanimivo. Midva sva si zavestno izbrala drugi način. Bila pa sva vesela, ko sva po dolgem času občutila tudi prvega.

Po toliko obiskanih državah sva že malo pozabila, kaj je tisto drugače. Države so se razlikovale, imele svoje neopisljive trenutke, a midva tega preprosto nisva več opazila. Nestalnost in drugačnost je bil del najinega vsakdana. Obiski pa so prebudili to zavedanje in ponovno vrnili žar potovanja.

Začela sem se zavedati, da se pot bliža h koncu. Da to ni nekaj vsakdanjega in da takšnega ananasa v Sloveniji verjetno ne bom jedla…

Zelo sem hvaležna, da sva bila po tolikem času  deležna te izkušnje in navdušenje, ki so ga preostali člani družine pokazali, ko so videli kaj njim nevsakdanjega, meni pa čisto običajnega...

Na trenutke je bilo to zavedanje kar malo srhljivo.

Torej Rio. Mesto kipa Jezusa (Cristo Redentor), plaž – med najbolj znanimi je plaža Copacabana, stadiona Maracana, karnevala, favel, jaz osebno pa bi dodala še mesto brezdomcev. Lahko omenim, da je bil vzpon skozi džunglo na vrh gore Corcovado (kjer stoji kip Kristusa Odrešenika) prijetno naporna izkušnja, pri kateri je z razgledom bila poplačana vsaka kapljica potu.

Na Copacabani, sva se s kokosom v roki in na ležalnikih počutila kot prava turista. Verjetno lahko potrdiva, da je bil to najbolj turističen del najinega potovanja. Na Maracani smo imeli priložnost in si ogledali finalni derbi med glavnima lokalnima ekipama. Doživeli smo pristno brazilsko navijaško vzdušje. Bila sem presenečena, kako lahko tekme s tako velikim številom gledalcev potekajo čisto brez nezaželjenih izgredov.

Omenila sem, da bi sama dodala, da je to tudi mesto brezdomcev. V nobenem mestu poprej jih nisem opazila toliko. Veljajo je, da če jih nisem videla, sem jih vonjala. Res je to mesto opaznih razlik, standardov in slojev ljudi. Poleg tega pa je tudi sporščeno, samosvoje in mesto v katerem težko izstopaš. Seveda, pa se ne gre igrati in preizkušati meje varnosti. Potrebno je biti previden, paziti na svojo lastnino in nase. Doživeli smo manjši rop. Menim, da je bila to prej sreča, kot nesreča. Sreča, da smo bili samo ob nekaj materialnega, in sreča, da smo bili ob pravem trenutku na pravem mestu. Koliko ljudi pa lahko reče, da so bili oropani sredi glavne plaže v Riu de Janeiru?

Počasi se je najin, pa tudi dopust dopustnikov, bližal h koncu. Nama je ostal še skoraj mesec dni, pred vrnitvijo na evropska tla. Te dni sva se odločila izkoristiti za pomoč starejšemu paru pri vzdrževanju njune posesti izven mesta v primernem stanju.

Tri tedne sva preživela na posestvu – haciendi, v bližini manjšega mesta Sao Roque, ki leži dobro uro vožnje stran od največjega mesta Brazilije – Sao Paula.

Tedni so bili res sproščeni. Urejala sva okolico – z mačetami rezala živo mejo (bolj Aleš kot jaz). Skrbela za vrt in skrbno shranjevala pridelke (sladki krompir, taipoko, solato, čajote (iz družine buč)), prav tako pa tudi za sadovnjak. Drevesa pomaranč, mandarin, limon in avokada so rodila zelo bogato. Tako sva skuhala tudi marmelado, delala sokove, …

Malo manj je obrodil kavovec, a še vedno dovolj za par tradicionalnih jutranjih skodelic te poživljajoče pijače.

Poleg vsega “dela” pa sva se uspela tudi odpočiti, malo zaplavati v domačem bazenu, ter oditi na raziskovanje okolice. Dnevi so minevali in datum najinega leta v Pariz se je nestrpno približeval. Kot bi mignil sva že stala tukaj, na evropskih tleh.

Počutje? Vse je bilo kot prej, še en del poti, ki jo opravljava. Tudi sedaj se pot še ni končala. Vse teče in pomembno je, kako sami sprejemamo ta čas, to pot, ki si jo rišemo.

Ob vstopu čez domača vrata sem presenečeno ugotovila, da je vse kot pred mojim odhodom. Kot da sploh nisem odšla. V trenutku sem bila ujeta v ta vsakdan. Za miselni preskok pa je bilo oziroma je še vedno je potrebnega malo več časa.

Zdaj smo sklenili en krog, nismo pa sklenili poti. Ta se nadaljuje iz trenutka v trenutek. O takšnem potovanju lahko povem, da pusti nekaj posledic, večinoma pozitivnih. Spremeniš mišljenje, na vse stvari okoli sebe gledaš z večjega zornega kota, za problem imaš več rešitev… nekatere stvari se ti zdijo zelo enostavne in ti ni jasno, zakaj so bile prej tako zakomplicirane, ... Veliko je stvari.

Med najpomembnejšimi pa se mi vseeno zdi spoznanje o tem, da ne potrebujemo veliko za svoje zadovoljstvo in srečo. Srečnejši smo, če imamo le tiste osnovne dobrine in ogromno pristne topline ter iskrenih nasmehov. Tako smo najbogatejši.

Še vsako potovanje do sedaj me je napolnilo in mi dalo neizmerno energijo in zavedanje, da življenje ni drvenje. Je korakanje od točke do točke za katere si moramo vzeti čas. Ne smemo pustiti vsakdanu, da nas prehiteva in da smo v stresu. Moramo se znati umiriti, spočiti in zadihati.



Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.

Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...


Montesquieu Volvestre, Francija
Maribor, Slovenija
Kako potovati pod 10€ na dan: Prehrana
Kako najceneje do jezera Bajkal?
Dežela sonca in čilijev
V iskanju svobode