SLO  ENG

VZHAJAJOČEMU SONCU NAPROTI

Želiš biti obveščen(a) o novostih?

S prijavo potrjujete, da se strinjate s splošnimi pogoji uporabe te strani!

Sledi nadaljevanje Živinega prispevka za regionalni časopis OKo. Predhodne članke najdemo pod naslovi Skozi Živine očiJV Azija - ZačetkiŠe vedno v AzijiKontrast Azije in Dežela kengurujev.

 

 

Naučite se čakati,
kajti želje potrebujejo čas,
da najdejo pot do uresničitve.

(Neznan avtor)

 

 

 

 

 

Rajski Havaji. Le kdo si ne želi potovati v to priljubljeno deželo cvetja in mavrice? Tudi meni so predstavljali destinacijo, ki se mi je zdela čarobna, a nedosegljiva. Pravzaprav je, če dobro pomislim, celo potovanje nekaj, kar sem si želela, a si nisem mislila, da ga bom kdaj doživela.

Zakaj in kako sva pravzaprav zašla na skoraj 4000 km oddaljen otok ZDA. Najugodnejša letalska karta, ki naju je iz Avstralije popeljala na vzhod, je bila z vmesnim postankom, prav tukaj, na Tihomorskem otočju. Stopila sva na tla dežele sanjskih plaž, cvetličnih vencev okoli vratu... in res, to niso samo napisi, ki bi vabili turiste iz vsega sveta, da pridejo na oddih. Je sanjsko in rajsko. Dan brez mavrice ne obstaja, prav tako ni dneva brez mavričnih ljudi in dneva brez cvetja vsepovsod okoli.

Opozorila pa bi, da Havaji niso samo to. Imajo ponuditi veliko več.

 

Poleg vsega sonca, zvezna država "slovi" tudi po višjih cenah, a moram reči, da se tudi tukaj da najti finančno ugodne rešitve. Na koncu nama je bilo žal, da sva za obisk načrtovala le 10 dni. Bilo je absolutno premalo, pa čeprav, sva se ves čas zadrževala le v bližini glavnega mesta Honolulu na otoku O´ahu.

Prvi dan sva kljub vsem čarom in adrenalinu bila dokaj utrujena. Predstavljajte si, da potujete v času nazaj. To sva doživela prvič. Dvakrat sva z jutranjo kavico, neko soboto v januarju, začela sončen in nasmejan dan. Vzrok je seveda bil, da sva prečkala datumsko mejo (180. poldnevnik). Na pot sva se podala v soboto popoldne. Na letalu odsedela nekaj ur in pristala v soboto zjutraj istega dne.

Bilo pa je tudi mesto, kjer sva še enkrat praznovala novo leto – kitajsko novo leto.

In kaj na tem otoku naju je absolutno prepričalo? Ljudje so neizmerno prijazni. Poleg ljudi pa je tukaj tudi narava, vsi ti vulkani, gozdovi in slapovi ki v sebi skrivajo prava bogastva so raj za dušo in telo. Kot v Avstraliji, se tudi tukaj najde značilno in edinstveno rastlinstvo in živalstvo. Seveda pa so bile dobro obložene tudi tržnice in sem tudi tukaj lahko srkala kokosovo vodo direktno iz kokosa.

Bila pa je tudi edina država ZDA, po kateri sva uspešno preštopala par kilometrov, kadar so bile najine noge že utrujene od celodnevnega pohajkovanja.

Ogledala sva si tudi zgodovinsko zanimiv Pearl Harbor. Japonski napad na to ameriško pomorsko oporišče je bil povod, da so ZDA stopile v drugo svetovno vojno. Muzej je zelo lepo urejen in brezplačen. Nudijo vožnjo z ladjico do vidnih ostankov razstreljenih ameriških bojnih ladij, dodatno pa poleg vsega fizičnega materiala, nudijo tudi ogromno avdio, video in pisnih obogatitev razstave.

Seveda pa velja omeniti tudi kristalno čisto vodo, peščene plaže in brezplačne kokose.

 

Kljub temu, da sva tukaj preživela bogatih 10 dni, je ogromno stvari, ki jih nisva uspela narediti. Kot npr.: vožnja s kanuji, ogled želv na manjšem otoku, opazovanje kitov in delfinov, učenje deskanja, učenje hulala plesa, .... Zatorej, ko se boste odpravili na to otočje v Tihem oceanu za obisk planirajte malo več časa. Midva sva bila samo na enem otoku, večino časa samo okoli glavnega mesta, pa ni bilo dneva, ko bi se dolgočasila.

Torej kmalu, že po 10 dneh sva morala zapustiti še vedno poletne temperature (čeravno so bili večeri precej hladni) in sva poletela na celinski del ZDA, v Kalifornijo.

Po Združenih državah sva oba že potovala, zato ne bom izgubljala veliko besed.

San Francisco naju je ponovno navdušil. Kljub nizkim temperaturam je to mesto, ki ima tisto nekaj, kar me pritegne. Je mesto, v katerem si skoraj predstavljam živeti. Prav tako pa je bila to tudi prva točka, ki je bila obema že poznana.

Po San Franciscu sva želela počasi, s štopanjem prispeti do mesta, kjer je dovoljeno vse - Las Vegasa. V enem dnevu intenzivnega štopanja sva se prestavila le za slabih 200 km. Vsi ljudje so naju opozarjali, da je štopanje precej težko, da ne ustavljajo, ker so enostavno nezaupljivi.

To je bil razlog, da nama je Amerika predstavljala kar precejšen finančni zalogaj in da sva kar nekaj noči preživela v Mcdonaldsu ali na kakšni železniški oz. avtobusni postaji. Štopanje ni bilo uspešno, premakniti pa sva se morala. Poiskala sva najbolj ugodne variante transporta. To je bil navadno avtobus, včasih vlak, pa tudi let z nizkocenovno družbo. Tako rekoč sva preizkusila vsa prevozna sredstva.

Iz evforičnega Las Vegasa, kjer sva se prepustila glasbi Elvis Preasleya, plesala po ulicah, si ogledovala ves blišč in si dovolila kaj, česar si drugače ne bi, sva krenila naprej. Poletela sva v Teksas. Končno na prijetne temperature. V moji predstavi je bila to država puščav in kavbojcev, v resnici pa je vse veliko bolj mehiško. Res je puščavnato, a ljudje ne nosijo pištol okoli pasu in že govorijo špansko. V San Antoniu pravzaprav niti ne potrebuješ angleščine. Tudi lokali so že precej v mehiškem slogu, barviti in pekoči. V tej zvezni državi sva dva dni preživela v El Pasu in nekaj dni v San Antoniu. V prvem so naju gostili kar v vojaški bazi. Bila je zanimiva izkušnja. Ob vsakem vstopu sva morala pokazati potni list. Ne vem, kdaj sem nazadnje v enem oz. dveh dneh tako pogosto uporabila ta dokument. Praktično je to kot mestece v mestu, kjer živijo mladi, starejši in upokojeni vojaki. Tisti ki imajo družine z družinami in drugi v domovih podobnim študentskim stanovanjem. Imajo trgovine, telovadnice, bowling, kino,… Vse samo za njih. To je seveda razumljivo, saj se tudi oni morajo sprostiti in živeti “normalno” življenje.

 

V San Antoniu pa sva bila kar v središču mesta. Je eno tistih luštnih mestec z reko in veliko barvami, ter kot sem že omenila s precej mehiškega pridiha.

ZDA me glede ljudi ponovno ni razočarala. Če izvzamem neuspešne poskuse štopanja, so se na prošnjo prenočišča odzvali tudi ob 10h ponoči. Kjerkoli so naju gostili so naju gostili s odprtimi rokami in naju popeljali, ter nama predstavili precejšen del mesta, muzeje in znamenitosti.

Oba pa sva vseeno nestrpno pričakovala Mehiko. Iz El Pasa sva jo gledala le nekaj kilometrov stran. Bila je zelo blizu, a še vedno tako daleč. Za prestop meje sva se namreč odločila bolj vzhodno. Po pričevanjih ljudi je prehod tam, precej bolj varen.

Uspela sva. Najprej ilegalno, nato pa legalno iti in preživeti skoraj mesec dni v pisani deželi centralne Amerike. Vendar o tem naslednjič.



Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.

Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...


Moskva, Rusija
Rio de Janeiro, Brazilija
Kako potovati pod 10€ na dan?
Kako najceneje okoli Chiang Mai-ja?
Polepšanje posadke
Arhiv potopisnih predavanj