Mineva leto dni od izzida moje prve in zaenkrat edine knjige - V iskanju svobode. Za vse, ki me ne spremljate redno, povzamem da gre za potopis, ki opiše 410 dni trajajočo odisejado čez 5 celin ob minimalnih stroških.
Zelo sem navdušen nad odzivom bralcev in prodanimi izvodi v prvem letu. Med sporočili, ki sem jih prejel, pravzaprav sploh ni negativne kritike. Nekaj pa je bilo vprašanj glede same izdaje knjige.
Izdati knjigo v samozaložbi - zame je bilo to, podobno kot samo potovanje, pot v neznano. Ampak ravno na takšnih poteh se največ naučimo. In ker smo ljudje močnejši in dosežemo nemogoče le če delimo svoje znanje, tudi jaz svojega nimam namena držati zase.
Poskušal bom povzeti, kako nastane pisno delo. Ali vsaj kako je nastalo moje. Članek ni najkrajši kar sem jih napisal. To dokazuje, da s knjigo vendarle ni malo dela.
Rokopis
Nerodnemu imenu navkljub ne rabi biti napisan na roko :) Govorimo o besedilu, ki ga želimo objaviti. To je edini del knjige, ki ga mora avtor (ali avtorji) zagotoviti sam.
V iskanju svobode sem začel pisati že tekom potovanja. Prvi odstavek je nastal na Kitajskem. V mestu Zhengzhou nisem našel udobnejšega prenočišča, zato sem se odločil prenočiti kar za mizo restavracije s hitro prehrano, ki je bila odprta vso noč. Ker je zaspati v takšnem okolju težje, kot na mehkem kavču, sem moral dodobra izprazniti baterije. Brez prave ideje kaj početi, sem začel pisati. Prvo celotno poglavje sem nato dokončal v Vietnamu in pripotovati sem moral vse do Gvatemale, preden je postalo jasno, da knjiga bo! Takrat sem imel napisano dobro polovico besedila. Česar se takrat še nisem zavedal, zdaj pa se zelo dobro, je to, da tudi ko imamo celotno besedilo napisano, smo šele na polovici poti. Potem pride na vrsto urejanje. Popravljanje, ki se zdi da nima ne konca, ne kraja. Knjige dolge 200 strani ne preberemo v enem popoldnevu. Več dni porabimo, da pridemo skozi. Vedno novi popravki. Na koncu več nismo prepričani ali dejansko popravljamo besedilo ali ga le spreminjamo nazaj, kakor je bilo zapisano na začetku.
Ampak slej kot prej pridemo do točke, ko rečemo: To je to. Če ne končam zdaj, ne bom nikoli. Takrat je čas za naslednji korak.
Založba ali samozaložba
Pravzaprav je dobro o tem razmišljati že preden zaključimo z rokopisom. Ampak najkasneje, ko ga zaključimo moramo razmisliti na kakšen način se bomo lotili izdaje. Obstajata dve možnosti. Vso nadaljnje delo lahko prepustimo založbi, ali pa knjigo izdamo v samozaložbi. Obe možnosti imata prednosti in slabosti, ki so najbolj odvisne od zvrsti knjige, ki jo izdajamo.
Kot že rečeno, bo založba nase prevzela vse nadaljne skrbi. Naše delo je z rokopisom skoraj končano. Založba za svoje delo ne bo zahtevala neposrednega plačila, bo pa hotela določen procent od prodane knjige. V založbi bodo poskrbeli za promocijo knjige, ki je po mojem mnenju najtežji od vseh korakov, ki jih bom v nadaljevanju opisal. Nobena, še tako dobra knjiga se ne prodaja sama. Če bi napisal ljubezenski roman, bi se zagotovo odločil za založbo!
Samozaložba, pomeni popolno nasprotje. Kot ime pove moramo vse založniške aktivnosti izpeljati sami, ampak tudi to ni nič strašnega. Denarna sredstva za izdajo (oblikovanje, lektoriranje, tisk...) bomo morali zagotoviti iz lastnega žepa. Vendar bomo od prodanih izvodov zaslužili več (ker dobička ne bomo delili z založbo). Z nekaj spretnosti se nam bodo stroški povrnili v doglednem času. Neugodno je to, da knjigo v tem primeru izdajamo kot fizična oseba. Na davčnem uradu se moramo registrirati kot samozaložnik, kar prinese dodatne birokratske zaplete. Slovenska zakonodaja v takem primeru predpisuje višji davek, kot če knjigo izda podjetje.
Zato se ustvari tretja možnost, ki je nekakšna kombinacija obeh prej naštetih. Odpreti podjetje samo zaradi izdaje ene knjige se zdi neekonomično, ampak zagotovo obstaja kak prijatelj ali znanec, ki ima registrirano podjetje (naj bo družba, zadruga, samostojni podjetnik...) Če sami zagotovimo sredstva za izdajo in opravimo vse ostalo delo, potrebujemo le še podjetje, ki bo v skladu z zakonom izdalo račun za vsako prodano knjigo. Ker podjetje ne bo imelo drugega dela, kot le izdajo računov, bo zagotovo pristalo na ugodnejše pogoje, kot specializirana založba. Pri tem velja omeniti, da mora podjetje registrirati dejavnost izdajanje knjig.
Lektoriranje
Ko imamo rokopis napisan, ga je potrebno narediti slovnično pravilnega. Lektoriranje je edini korak pri izdaji knjige, poleg tiska seveda, ki se ga nikoli ne bi lotil sam. Čeravno predstavlja velik strošek, je slovnična pravilnost besedila nekakšno zrcalo knjige. Še tako atraktivna vsebina bo bralcu vzela voljo do branja, če bo polna napak. Strošek, ki ga je potrebno odšteti je za lektorja težko prislužen. Sam sem si predstavljal, da bom poslal rokopis lektorici in čez deset dni mi bo vrnila popravljeno besedilo. Malo morgen. Vsak dan sva bila na vezi. Vsak večer mi je poslala popravljeno besedilo, ki ga je opravila tisti dan. Za vsako veliko začetnico sva morala doreči: “Ali si imel v mislih severno Ameriko, kot del Amerike ali kot ime celine Severna Amerika?” Pravi človek ne jezi se so bila tudi imena ljudi ter krajev za katere sem posredoval kar nazive v imenovalniku, da je lahko poiskala ustrezne sklanjatve. Velika verjetnost je, da so nekatera geografska imena v moji knjigi prvič omenjena v slovenskem jeziku :)
Oblikovanje
Lektoriranje poteka nekako sočasno z oblikovanjem. Oblikovanje je urejanje besedila v obliko, ki je primerna za tisk. Pomeni odločiti se za format knjige, urediti prelome strani, oštevilčenje poglavij in strani, dodati slike, skice, zemljevide, kazala, notranjo naslovnico itd, oblikovati platnice.
Za to delo lahko najamemo grafičnega oblikovalca, če pa imamo nekaj računalniškega in oblikovalskega predznanja, pa se lahko zamotanega dela lotimo tudi sami. Pri tem je pomembno, da dobro ocenimo lastne sposobnosti za delo. Oblikovanje predstavlja potencialnemu bralcu prvi vtis o izdelku. Še tako kvalitetno napisana knjiga se ne bo prodajala, če ne bo privlačna za oko.
Nekaj stvari na katere je potrebno biti pozoren:
- Format knjige - tisk bo najcenejši, če bo knjiga v standardnem formatu A4, A5 itd, ker tiskarne tiskajo na pole ki so v standardnih formatih in v takem primeru ni odpada pri rezanju. Kakorkoli, če izdajamo leposlovno besedilo, je to najprivlačnejše napisano na straneh, ki so nekje med A4 in A5. Sam sem se odločil za dimenzije 152x299 mm, oz. 6x9 palcev. Nekaj dodatnih nasvetov in več priporočljivih dimenzij najdemo na povezavi TheBookDesigner. Žal le v angleščini.
- Velikost pisave mora biti takšna, da na eno stran izpišemo med 30 in 35 vrstic, idealno 33. To je splošno sprejet standard, ki zagotavlja najenostavnejše branje.
- Robovi morajo biti skrbno izbrani, da besedilo ni natlačeno na konec strani in istočasno ne pušča preveč praznega prostora. Pri tem je potrebno upoštevati da mora biti zaradi vezave notranji rob širši od zunanjega.
- Število vseh strani mora biti deljivo s 4 zaradi vezave.
- Tiskarna bo praviloma zahtevala, da je končni dokument za 3 mm širši na vsako stran od željenga končnega formata izdelka zaradi rezanja strani. Dokumenti PDF so sprejemljivi za tiskarne, pri čemer morajo biti barvni deli kodirani po modelu CMYK. Običajno so v tiskarni pripravljeni pomagati pri generiranju ustrezne končne datoteke.
Pridobitev kode ISBN in CIP
Z namenom lažjega in poenotenega vodenja evidence knjig v knjižnicah in podobnih ustanovah mora vsaka novo izdana knjiga vsebovati kodo ISBN in kataloški zapis o publikaciji CIP. Oboje v Sloveniji izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Zanju zaprosimo kar preko spletnega vprašalnika na spletni strani NUK.
ISBN mora biti natisnjena na zadnji strani naslovne strani (običajno v okviru CIP) in na zadnji strani platnice v obliki črtne kode. Za generiranje črtne kode lahko uporabimo katerega izmed spletnih generatorjev. Recimo ISBN barcode generator.
Izbira tiskarne
Ko se prebijemo do sem, nas do knjige na mizi loči le še en korak. To je tisk. V Sloveniji imamo celo goro tiskarn, ki so sposobne natisniti kvalitetno knjigo. Sam sem se lotil raziskave po internetu. Zbral sem kontakte tiskarn, ki so se mi zdele ustrezne. Seznam še vedno hranim, če ga kdo želi, ga lahko pošljem po zasebnih kontaktnih poteh. Ko sem poslal povpraševanja sem se odločil za tisto, pri kateri sem iz odziva dobil najboljši občutek.
Cene se lahko zelo razlikujejo, zato priporočam, da se za to zadnje opravilo žrtvuje nekaj več časa in zbere ponudbe iz kolikor je mogoče različnih virov.
Pomembno je, da imamo s tiskarno hiter in konkreten način komunikacije. Še posebej ob izdajanju prve knjige bomo potrebovali vsak nasvet glede izbire materialov in tehnik tiska. Se odločimo za trde ali mehke platnice, premazne ali nepremazne liste, mat ali sijajne platnice, raven ali okrogli hrbet… vsaka malenkost doprinese k končni podobi.
V zadnjih letih je postalo aktualno tudi digitalno tiskanje, kot alternativa ofsetnemu tisku. Čeravno je digitalni tisk iz leta v leto ugodnejši, še vedno čez palec velja, da se za naklade do 100 izvodov bolj izplača digitalni tisk, za višje pa ofsetni.
Za tisk lahko pričakujemo, da se porabi slaba dva tedna časa. Če nimamo v mislih milijonskih naklad, število izvodov nima bistvenega vpliva na čas tiskanja. To je posledica dejstva da večino časa vzame sušenje barve in prilagajanje papirja temperaturi okolja.
Čas za zmagoslavje
Ko smo se uspeli prebiti vse do sem, je čas za odprtje penine. Knjigo imamo na mizi. V dnevni sobi pa še 30 kartonskih škatel polnih izvodov, za katere ne vemo kam bi jih zložili, ker si nismo predstavljali, da na koncu zavzamejo toliko prostora :) Ampak s tem se ne obremenjujemo. V srcu čutimo ponos, ker ni boljšega občutka kot povohati novo knjigo, ki še smrdi po sveži barvi in nosi naše ime na naslovnici. Ne vem kako je, če se v drugem koraku odločimo za izdajo prek založbe. Verjamem pa, da je, v kolikor sami prehodimo vso pot, občutek boljši. Najpomembnejše je, da smo na knjigo ponosni. V tem trenutku mora izgledati popolna. Če že takoj na začetku odkrijemo napako. Če barve, velikost, karkoli ni tako, kot smo si zamislili, je bilo vso delo zaman. Zato je važno, da vsako podrobnost, vsak korak, ki sem ga naštel izvedemo z potrpežljivostjo in natančnostjo. Ko je 500 izvodov pred nami, je prepozno za popravke. Knjiga je avtorjevo ogledalo na polici vsake knjižnice, po domovih... Hočemo, da je popolna.
Prijava JAK RS
Od januarja 2014 v Sloveniji velja zakon o enotni ceni knjige. Zakon določa, da se mora za vsako novo izdano knjigo določiti in prijaviti enotno ceno, po kateri se bo prodajala vsaj 6 mesecev od začetka prodaje. Ista cena tako velja za prodajo neposredno od založbe, prek spleta, v knjigarnah… Prvega pol leta knjiga ne sme biti na voljo v akcijah ali se nanjo dati popusta. Prijava se izvede preko spletne strani Javne agencije za knjigo RS.
Po izidu je potrebno na naslov NUK brezplačno dostaviti štiri obvezne izvode, v kolikor smo za izdajo prejeli kakršen koli javni denar, pa 16 izvodov.
Predstavitev, promocija in prodaja
Ko je vsa birokracija končana se lahko osredotočimo na predstavitev in trženje. Tukaj pravega recepta ni in je zelo odvisen od zvrsti knjige. Sam sem našel tržno nišo v potopisnih predavanjih na katerih obiskovalcem ponudim knjigo. Ker sem že tekom potovanja začel s pisanjem bloga, ki ga ravno prebirate, sem naročilo knjige omogočil tudi prek spleta.
Postaviti knjigo na police knjigarn je projekt zase. Število knjigarn gre v Sloveniji krepko čez trimestne številke. Samo Mladinska knjiga obsega skoraj 60 trgovin. Voditi evidenco zalog in izvajati distribucijo knjig po teh knjigarnah je posamezniku izvedljivo samo v teoriji. Zato pa obstajajo distributerji, ki to počnejo namesto nas. Da delo ni enostavno priča dejstvo, da lahko v nasprotju s številom knjigarn, število distributerjev preštejemo na prste ene roke. Tudi ta seznam lahko posredujem, če je komu aktualen. Ampak do dogovora z distributerjem ni enostavna pot. Knjižni trg je neizprosen. V slabem letu, od izida V iskanju svobode, pa do danes, je v Sloveniji izšlo 3718 knjig. Izstopati je nemogoče. Še posebej neuveljavljenemu avtorju je težko postavljati pogoje.
Ko je knjiga na policah knjigarn, je težje delo za samozaložnika končano. Je pa potrebno vzeti v zakup da sta zdaj v igri dva nova igralca, ki opravljata to delo za nas. Distributer in knjigarna seveda nista dobrodelni ustanovi. Knjigarna zahteva 40% od prodanega izvoda, distributer nadaljnih 12%. Če rečemo, da je bila cena tiska 23% končne cene knjige, avtorju in založniku ostane 25%. Če nista v isti osebi, se mora avtor zadovoljiti z borih 10% od vsote, ki jo plača kupec v knjigarni. Pri mojem potopisu bi to pomenilo 2€. To je glavni razlog zakaj se nisem odločil za izdajo prek založbe in zakaj sem s prodajo v knjigarnah okleval leto dni :)
Ta članek sem napisal, da pokažem, da izdaja knjige ni nikakršen bavbav. Je pa potrebno razumeti, da je od pisanja živeti skoraj nemogoče. Če bi imel namen napisati knjigo zato, da bom z njo obogatel, se ne bi niti lotil pisanja. Napisal sem jo, ker sem jo želel. Ker sem se veselil novega izziva in izkušenj, ki jih bom s tem prejel. Vloženega je bilo ogromno časa in truda, ki ju ne odtehta noben denar. Odtehta ju ponos in občutek, ko zagledamo izdelek pred sabo.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
