SLO  ENG

VZHAJAJOČEMU SONCU NAPROTI

Želiš biti obveščen(a) o novostih?

S prijavo potrjujete, da se strinjate s splošnimi pogoji uporabe te strani!

Sledi nadaljevanje Živinega prispevka za regionalni časopis OKo.

 

Potovanja te spreminjajo. Ko hodiš skozi to življenje in ta svet, spreminjaš stvari in puščaš sledove - še tako majhne ... Življenje - in popotovanja - pa zaznamujejo tebe. (Popotniška misel)

 

 

Prepotovala sva Mehiko in se počasi začela premikati proti južni Ameriki. Po več kot pol leta potovanja, sva bila že malo utrujena. Čutila sva, da potrebujeva nekaj počitka in umiritve. Najprej sva si potovanje olajšala tako, da sva za nekaj časa opustila štopanje. V srednji Ameriki je pač tako, da je vožnja z lokalnim prevozom – chicken busi (kurjimi avtobusi), zelo poceni. To so stari predelani ameriški šolski avtobusi. Tako sva izbrala, malo lažje, a še vseeno pristno potovanje. Seveda so bili avtobusi včasih zelo polni in se po kakšno uro nisva premaknila niti za millimeter. Zanimivo mi je bilo tudi, da so prtljago vozili na strehi avtobusa. Sprva sem bila zelo nezaupljiva. Na potovanju po Turčiji se nama je s prijateljico namreč zgodilo, da sva ostali brez enega nahrbtnika. Predstavljajte si, kako je to na potovanju, ko je nahrbtnik vse kar imaš. Ampak je bil moj strah odveč, stvari so se vedno vrnile v takšnem stanju, kot sva jih oddala. Poleg tega pa na teh avtobusih doživiš vse, imaš lokalno postrežbo svežih dobrot, najmodernejše igrače lahko kupiš kar iz sedeža, če potrebuješ vodo, jo lahko kupiš kar iz okna, … vidiš kako domačini prevažajo škatle dobrot, včasih tudi kakšne živali (mislim, da je bilo v preteklosti tega več in zato avtobusi nosijo takšno ime), doživiš pa lahko tudi ˝gumi defekt˝… Zelo presenečena pa sem bila tudi nad njihovim voznim redom. Saj sva včasih čakala malo dlje, a nikoli niso zamujali po več kot uro. Občasno so bili čisto točni in sva bila skoraj midva prepozna.

 

Prva destinacija po sončnem San Cristobalu (Mehika), je bila Antigua – Gvatemala. Je nekdanja kolonialna prestolnica Gvatemale. Hkrati pa tudi mesto z bogato kulturno in arhitekturno dediščino.

Pričakovala sem, da se bodo standardi v državah južneje od Mehike začeli zniževati. Res so se. Vidno je bilo že na meji Mehike z Gvatemalo. Mejni prehod je bila ena velika tržnica, brez stranišč, potni list smo pokazali v eni majhni baraki, ki navzven ni dajala niti približno vtisa kakšne uradne ustanove. Na enem od mejnih prehodov so naju celo zadržali in zasliševali. Verjetno so prvič videli tako poln potni list, da ne govorim o tem, da za Slovenijo še poprej niso slišali.

Najin postanek v Antigui je bil daljši. Kot že nekajkrat poprej sva ponovno delala v zameno za prenočišče in hrano. Tokrat sva bila receptorja. Občasno je bilo delo kar naporno, saj najina španščina ni vsebovala veliko besedišča. Sva pa se jo bila zato primorana malo boljše naučiti. Drugače je bilo delo prijetno in nenaporno… imela sva čas, da sva si dokaj natančno ogledala znamenitosti, ki jih je to zgodovinsko mestece ponujalo. Tja sva prišla ravno v času pred veliko nočjo. Ljudje so zelo religiozni, večinoma krščanske vere. Pet vikendov pred veliko nočjo, so vsaki petek in nedeljo romali od cerkve do cerkve. Seveda niso obiskali vseh naenkrat. Imeli so zarisan načrt in plan, da obiščejo vse cerkve v okolici. V času parade so bile ulice polne domačinov, turistov in ljudi iz okoliških krajev. Skoraj vse gostilne in trgovine so bile prazne, saj so ljudje silili na ulice, ki so zaživele v vseh svojih barvah. Na ceste so s cvetjem zelo natančno ˝risali˝ razne verske vzorce, po ulicah prodajali svoje izdelke, ter enostavno praznovali ta veliki praznik. Lepo je videti ljudi odete v tradicionalne pisane obleke, ki s celo družino spremljajo romarje. Prav tako pa sem opazila tudi, da so bili ljudje, ne glede na praznik, ob nedeljah posebno lepo urejeni.

 

V tem mestecu sva bila obdana tudi s štirimi vulkani (vulkani so sicer značilni za celotno srednjo ameriko). Dva od njih sta bila delujoča, dva pa ne. Midva sva seveda skušala iti do vulkana sama, a nama to ni uspelo. Ali so naju svarili pred tem, da se lahko izgubima, ali pa dejansko ni bilo poti, kjer ne bi šel mimo nekakšnih ˝varnostnikov˝. Kljub temu sva se na enega od njih odpravila. In občutki? Kot da sva bila za par ur na drugem planetu. Ni bilo posebnega rastlinstva, vse je bilo prekrito s črnimi vulkanskimi kamninami na katerih smo si lahko spekli kosilo. Vodič je vsakemu podaril marshmallow. Midva sva to naredila malo bolj po ˝naše˝. Aleš si je na vročih tleh spekel klobase – po njegovih besedah tako dobrih še ni jedel, jaz pa bučke.

Poleg tega pa imajo vulkani še eno dobro lastnost, ki sva jo v Kostariki s pridom in veseljem izoristila. Vrelce tople vode oz. kar cele reke, segrete na približno 30° C. Z veseljem sva se odpravila k eni od teh rek in za par ur preprosto uživala.

 

Seveda pa po celotnem predelu od Mehike, Guatemale, Salvadorja, Nikaragve, vse do Kostarike ne moremo mimo kakava in kave. Predvsem kakava. Iz njega pridelujejo vse. Kozmetiko, alkoholne in brezalkoholne pijače, čaje, namaze, čokolade, slaščice, … Midva sva bila seveda najbolj vesela vseh njihovih čokoladnic, kjer sva lahko produkte tudi poizkusila. V vsakem mestu sva poiskala čokoladnico in s preizkušanjem preverjala kje je čokolada najboljša. Hm… kljub obilici preizkušenega, vam odgovora še vedno ne moreva dati.

Nisva pa samo poizkušala in ugotavljala kje so kakavova in kavina zrna najboljša. O pridelavi in predelavi sva se tudi poučila. Sedaj veva, kaj je bela čokolada, kako se dobi kakvovo maslo, kakšen čaj so pili maji,…

V Antigui sva bila skoraj cel mesec. Tam sva si nabrala toliko energije, da sva nadaljevala pot. Po Gvatemali, sva obiskala Salvador, se čez Honduras peljala do Nikaragve, ter nato obiskala še prestolnico Kostarike. Vse države mogoče malo spominjajo na Tajsko. Niso briljantno čiste, veliko je tržnic, sadja, … ljudje pa so prijazni. V vsaki državi sva prespala pri domačinih in se še bolj vključila in spoznala njihovo kulturo. V Nikaragvi sva na otoku obkolesarila vulkan, v Salvadorju smo si na enem od bližnjih otokov priredili piknik, v razviti Kostariki pa sva, kot sem že omenila, uživala v naravnem jackuziju.

Najina pot se je počasi bližala koncu. A pred nama je bila še ena zanimiva država, kjer sva bila v pričakovanju obiskov iz Slovenije.



Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.

Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...


São Roque in São Paulo, Brazilija
Sydney, Avstralija
Kako najceneje do kitajskega zidu?
Kako najceneje do Ulan Batorja iz Irkutska?
Intervju na Radiu Agora
Šola vožnje po Aziji