Pot od Moskve do Jekaterinburga znaša 1700km. Predvidel sem, da bom za to razdaljo porabil tri dni. V soboto zgodaj zjutraj sem tako začel štopati proti vzhodu. Najprej me je pobral Sergej z malim ruskim tovornjakom GAZ Gazelj. Vračal se je domov v Nižnji Novgorod. Veliko sva se pogovarjala, na tako dolgi poti moraš nekaj početi :) Govoril je o tem, kako je delal v podjetju ki je izdelovalo posebne škatle za prevoz avtomobilskih stekel. Lastnik firme je bil avstrijec. Nato so prišle sankcije Evrope in avti v Rusiji so se nehali prodajati. Podjetje je propadlo. Zdaj dela kar pač pride. Od skladiščnika, do avtoprevoznika. Podobnih zgodb je bojda še ogromno. Ob poti sva se ustavila na počivališču (po rusko "stojanka"). Bratsko mi je odstopil polovico malice :)
V Novgorodu sva se poslovila. Spet sem čakal ob cesti, ko me je pobral Saša iz Kirova. On je bil še bolj zanimiv možak. Najbolj črnogled človek pod soncem bi rekel :) Najprej me vpraša, kako mi je všeč v Rusiji. Itak ne bom rekel, da mi ni. "To ti je všeč?" se obregne in pokaže na razrito cesto? "Ampak ta cesta je še dobra, tam kjer sem jaz doma, jih nimamo. Pri nas gre ves denar v Moskvo, od tam pa direktno na Putinovo dačo." Dača - recimo temu vikend.
Glede priljubljenosti Putina sem dosedaj srečal samo dve vrsti ljudi. Tiste, ki ga ljubijo in druge, ki ga sovražijo v dno duše. Vmesnih ni :)
Kakorkoli, Saša me zapelje do počivališča nedaleč od Čeboksari. Ker je že noč se odločim prenočiti v tamkajšnji kavarni. Tam spoznam mladega tovornjakarja Ilijo, ki me naslednji dan zapelje do Jelabuge, nedaleč od razcepa za Perm. Zdi se prijeten fant, kakorkoli, ne pogovarjava se veliko, ker ima navit radijo do maximuma :)
Med potjo prečkava reko Volgo. Slika spodaj ne prikaže prave veličine reke, ker je enostavno preširoka, da bi jo lahko ujel v objektiv.
A zemljevid pokaže, da je nisva prečkala niti blizu njene maksimalne širine...
Ko prispeva v Jelabugo mi je že začelo kruliti po želodcu, zato sem si odločil pripraviti nekaj za pod zob. Nisem še pojedel do konca, ko mi ustavi naslednji tovornjakar. Tokrat Kolja in Belorusije. Hecen človek, vso pot se je pritoževal čez Tatare. Ko sem povedal, da sem iz Slovenije, je zmajal z glavo: "In kaj počneš tukaj? Takšnih gora, kot jih imate v Sloveniji tu ne boš našel" :) Imel me je namen zapeljati do Perma, a le nekaj kilometrov pred mestom je moral narediti premor. Tovornjak je parkiral na počivališču pač poleg nekega drugega. Takoj opazim, da se v tem drugem tovornjaku šofer ravno pripravlja, da bo odpeljal. Potrkam na okno: "Verjetno ne greste skozi Jekaterinburg, ali?" Šofer me pogleda in se nasmeji: "Grem". Čez pet minut sem že bil ponovno na poti, tokrat s Sašo in Yaroslavla.
Eno zanimivost še lahko omenim Saša je bil ves čas v zvezi s še enim tovornjakom, ki je vozil po isti relaciji nekoliko pred nama. Ta drugi tovornjakar naleti na radar. In sicer kjer je omejitev 50km/h, pelje 90km/h. Zahtevana kazen: 500 rubljev oziroma 250, če plača takoj. 250 rubljev je manj kot 4€. Ko omenim, da bi za podoben prekršek v Sloveniji moral odšteti verjetno 500€ imam občutek, da mi ne verjame.
Jekaterinburg velja za prestolnico Urala. Mesto na meji med Evropo in Azijo, ampak že na azijski strani :) Nekoč je predstavljalo enega glavnih industrijskih središč Rusije, zato sem pričakoval manj zanimivo mesto. Kakorkoli Jekaterinburg me je presenetil. Še posebej kako se v njem prepletata sodobna in starodavna arhitektura.
Sredi maja se je pomlad na Uralu komaj začela. Drevje je šele začelo zeleneti, in prijetne temperature (okoli 20˚C) so na ulice privabile staro in mlado :)
Tisti stolp v ozadju ni dimnik ampak televizijski stolp :) Vidiš ga iz celega mesta in je zelo dober orientir za navigacijo po mestu.
Turistični sektor je naštudiral, da mesto ni dovolj privlačno za turiste. Zato nekako "umetno" poskušajo narediti mesto zanimivo. Ampak proti pričakovanjem vse skupaj izpada dokaj posrečeno. Prvi tak poskus je recimo postavitev spomenika tipkovnici :) Če vtipkaš svojo željo in skočiš na Enter, se ti bojda izpolni. Nisem upal preveriti kaj se zgodi s tvojim življenjem, če stopiš na Ctrl + Alt + Del :) Pravtako sem pazil, da ne bi po pomoti stopil na Esc :)
Imeli so tudi spomenik bančni kartici. Kakorkoli, na tistem mestu lahko zdaj vidiš samo tri luknje, kamor je bila pritrjena. Verjetno jo je nekdo hotel uporabiti :)
Naslednji tak poskus, je na tleh zarisana turistična pot, ki bi te naj vodila do vseh znamenitosti. Sledil sem ji le kratek čas, potem sem ubral svojo pot. Živo rdeče barve je ne morete zgrešiti.
Sredi mesta se nahaja zapuščena bolnišnica. Na vrh se je moč povzpeti. Nosi precej žalostno zgodovino. Ni dolgo nazaj, ko je še povsem normalno obratovala. Nato so jo zaprli, z namenom obnove. A med obnovo je prišlo do požara. Obnoviti jo zdaj, bi bila predrago, zato stavba iz dneva v dan še bolj propada, sredi parka nedaleč od strogega centra mesta. No, iz vrha je vsaj lep razgled...
Trudim se, a vseeno ne morem skriti, da sem tujec, in v Rusiji biti tujec je kot, da si prišel iz Marsa. Vsem se zdiš zanimiv, ampak otroci to še najbolj očitno pokažejo. Nekateri celo začnejo pozirati ko izvlečem fotoaparat :)
Ravno pri otrocih. Ne spomnim se kdaj sem v Sloveniji videl katerega v parku ležati na klopci in brati knjigo. In to tisto pravo - iz papirja... :)
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
