Avstralija je bila težko pričakovana destinacija. Po pol leta potikanja po Aziji sva si zaželela spremembe. In doživela sva jo.
V mislih sva imela, da bi bilo zanimivo pristati na zahodu kontinenta in potem nekako poiskati pot vse do vzhodne obale. Začela sva razmišljati, kako bi se to dalo preštopati, najti kak drug prevoz... Nato pa sva našla spletno stran, ki med drugim ponuja premestitve avtodomov.
Zamislite si problem podjetij, ki izposojajo vozila. Po celi državi imajo poslovalnice. Ljudje najamejo avtodom v Melbournu, vrnejo ga v Perthu. Ker so nekatere relacije bolj priljubljene kot druge, se zgodi, da se vozila v enem mestu kopičijo, v drugem jih primanjkuje. Tako so pripravljeni oddati vozilo brezplačno, le da ga v dogovorjenem roku prepelješ na lokacijo, kjer se potrebuje. Stroški goriva so seveda še vedno na strani voznika, a kljub temu izpade odlična ponudba. Lepotna napaka je ta, da so tako kilometri, kot čas omejeni.
Imela sva sedem dni, za 3500 km od Pertha do Melbourna. Pri tem sva si lahko privoščila 500 km obvoza po lastni presoji. Sledi kratek povzetek tega tedna.
Torej, izposodiš si lahko avtodome vseh sort, oblik in velikosti. Vse imajo v avtoparku. Ampak v najinem primeru, pač dobiš, kar dobiš. Dobila sva največjega na parkirišču (raketa spodaj levo!)
Hitro sva se podala na pot (po levi strani, seveda) in se kmalu znašla na samotni cesti čez pusto in samotno pokrajino. Ta naju je spremljala naslednjih pet dni.
Avstralci imajo izraz za območja brez udobja civilizacije - The Outback. 85 odstotkov Avstralije je Outback.
Če bi rekel, da taka cesta deluje dolgočasno, bi bil krivičen. Je pa res, da se pokrajina veliko ne spreminja. Že drugi dan sva se pripeljala do odseka "90 mile straight". Kot ime pove, je to ravnina, dolga 90 milj, oz. dobrih 146 km. Torej, za uro in pol postane volan v avtu nepotrebna oprema. (Ugotovila sva, da je 90km/h maksimalna hitrost za avtodom, pri kateri še nimava občutka, da bova izgubila cel kontejner s podvozja.)
Posebne so tudi druge ravnine. Vsake toliko zaslediš tablo, ki opozarja na zasilna letališča. "Hmm, le kako to izgleda?" pomisliš. Potem se zaveš, da si ravnokar zapeljal na letališče. Na sliki spodaj desno ni prehod za pešce, ampak začetek piste.
V avtodomu sva imala navigacijsko napravo GPS. Pobrskala sva po zemljevidu in opazila mesto, čez 200 km. "Ok, super," si misliva, "očitno, puščava vendarle ni popolnoma prazna." No, čez 200 km ugotoviva, da to velemesto ni drugega, kot črpalka, motel in letališče (pazljivo oko na sliki spodaj levo v daljavi zazna letališče s tremi vzletnimi stezami.) Takšna in podobna so bila edina mesta, ki sva jih srečevala v naslednjih dneh. Aja, nekatera so imela še igrišče za golf. Še vedno nisem prepričan čemu služijo. Ljudje so nama povedali, da golf sploh ni priljubljen. Le prostora imajo ogromno... :)
Druga stvar, ki sva jo srečevala, pa so cestni vlaki (dobesedni prevod iz angleškega izraza: Road Train.) To so tovornjaki, ki za seboj vlečejo več prikolic. Večina je takšnih, z dvema. Najdejo se s tremi. Zakonsko pa je dovoljeno vleči do vključno pet priklopnikov. Takemu tovornjaku si ne želiš vzeti prednosti!
Avtocesta, po kateri sva se podala nosi ime Edwarda Johna Eyra - prvega človeka, ki je premagal to razdaljo. Če rečem, da je to bilo šele sredi 19. stoletja, dobimo občutek o neprijaznosti pokrajine za življenje. Pri tem je moral prečkati Nullarbor - puščavsko planoto brez enega samega drevesa (od tukaj ime) in največji kos apnenca na svetu. Govorimo o območju s površino desetih Slovenij. Ko v Avstraliji omeniš, da si prečkal Nullarbor, si v očeh domačinov prislužiš spoštovanje.
Večino časa sva bolj ali manj sledila južni obali. Ta je popularna tudi zaradi kitov. Žal sezona ni bila prava. Edini kit, ki sva ga videla, je bil plastičen :) To je bilo v Eucli. Takrat so bili za nama že trije dnevi vožnje in nisva še bila na polovici poti.
Uluru - Ayersova skala nama je bila preveč iz poti, da bi si lahko privoščila obvoz do nje. Kakorkoli, vedno je dobro imeti razlog za ponovno vrnitev! Nisva pa se odrekla priložnosti obiska skale Pildappa. Je precej manjša od priljubljenejše sorodnice a z vrha nudi čudovit pogled na okoliško pokrajino.
Cesta je bila samotna, a vsake toliko sva naletela na nasproti vozeče vozilo. Ne bom pretiraval, če rečem, da so 99% prometa predstavljali tovornjaki (cestni vlaki) ter takšni ali drugačni avtodomi in prikolice. In ko rečem takšni in drugačni mislim tudi tiste kulske, še večje in lepše od najinega :)
Nato sva prečkala Port Augusto in najina pot se je usmerila nekako bolj proti jugu. Za trenutek sva se ustavila v mestu Adelaide. Ja, vrnila sva se v civiliziran svet. Tudi pokrajina se je spremenila - postala je bolj zelena. Pred nama ni bila več samo ena cesta, ki ji je bilo potrebno slediti. Ponovno sva odkrila križišča in s tem stranske poti. Te so lahko precej ozke in se pojavijo nenadoma :)
Nisva več srečevala toliko avtodomov. Zdaj sva opazila hipije...
Glavna nagrada po petih dneh vožnje od jutra, do večera pa je......še ena cesta - Velika oceanska pot (angl. Great Ocean Road.) Gre za 250 kilometrov ceste, ki se vije na, ob in pod klifi jugovzhodne obale.
Njena glavna atrakcija - Dvanajst apostolov. Številke ne grejo skupaj, ampak to je osem apnenčastih škrbinastih skal, ki molijo iz vode. Apnenec in voda sta strastna, samo-uničevalna kombinacija. Iz enakega razloga, kot so nastali, tudi propadajo. Propadajo tako hitro, da utegnejo v času enega človeškega življenja postati zgodovina. Deveti se je zrušil dobrih deset let nazaj.
Od tod do Melbourna naju je ločil le še streljaj. Ravno ko se navadiš na življenje na kolesih, ravno ko pogruntaš vse finte, je konec :(
No, vsak konec je začetek nečesa novega. In spremembe postajajo najina edina stalnica.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
