SLO  ENG

VZHAJAJOČEMU SONCU NAPROTI

Želiš biti obveščen(a) o novostih?

S prijavo potrjujete, da se strinjate s splošnimi pogoji uporabe te strani!

Sledi nadaljevanje Živinega prispevka za regionalni časopis OKo. Predhodne članke najdemo pod naslovi Skozi Živine očiJV Azija - Začetki in Še vedno v Aziji.

Potovanje nas naredi skromne, vidimo namreč, kako majhen del sveta zasedamo. (Gustave Flaubert)

 

Počasi nama je že zmanjkovalo tal pod nogami. A tu sta bili še dve državi Indokine, ki sva ju nestrpno pričakovala. Ne samo zaradi drugačne kulture, ampak tudi zaradi priložnosti opravljanja dela v zameno za prenočišče in hrano (workaway).

Po Tajski sva se polna pričakovanj odpravila v Malezijo, ki je mešanica Indijske, Kitajske, Tajske in seveda Malajske kulture. Vera, ki prevladuje, pa je za razliko od prejšnjih držav, muslimanska,

Seveda sva se tudi v to državo odpravila na štop. Najina prva destinacija je bilo glavno mesto - Kuala Lumpur. Moram priznati, da nisem pričakovala tako velikega in razvitega mesta. Polno stolpnic, trgovskih centrov, kavarn, nekaj ulične hrane, …. in presnetljivo veliko parkov sredi mesta, kjer se lahko popolnoma odmakneš od mestnega vrveža, ter uživaš ob bogatem rastlinstvu in živalstvu Azije.

Ne morem mimo Petronas Towers, ki sta bila od leta 1998-2004, s svojimi 452 m najvišji zgradbi na svetu. Okoli “dvojčkov” je pravo moderno mesto v mestu, z ogromno trgovinami, restavracijami, hoteli, ipd. Tam je vse malo dražje kot drugod. Malo dražje pa še vedno pomeni poceni za naše razmere.

Tako jaz in tudi Aleš nisva ravno oboževalca mest, zato sva se kaj hitro odpravila do Lanchanga. Tam naju je že pričakovala malezijska družina. Vedela sva, da greva na farmo bambusa, kaj drugega pa ne. Prispela sva ravno v času kosila. Seveda so naju lepo sprejeli. Bili so zelo prijazni, prijetni in delovni. Vseeno pa ne bom pozabila šoka, ki sem ga bila doživela. Enostavno nisem pričakovala takšnih razmer. Bilo je zelo nehigiensko. Kokoši, muhe, mačke, tudi kakšna koza, vse so se potikale okoli kuhinje in miz, Pa ne samo okoli, tudi na mizah kjer smo jedli in v kuhinji, kjer smo pripravljali hrano. Vode za umivati pa na začetku tudi ni bilo. Po prvem dnevu bi kar odšla. Toda, neverjetno kako prilagodljivi smo ljudje. Vsega sem se navadila in začela uživati.

 

Za njih je takšno okolje nekaj običajnega. Ko sem stopila v njihovo hišo, je bila za naše razmere prav tako zelo neurejena.

Za kokoši smo naredili kurnik, sami smo začeli čistiti, ter preprečevali vhod vsem tem nezaželjenim, drugače prijaznim ljubljenčkom. Malo smo uredili okolico in stanje se je začelo izboljševati. Tudi vodo smo kasneje dobili nazaj. Le občasno je še za nekaj časa izginila, a vedno v roku enega dneva prišla nazaj. Sredi praktično ničesar smo si ustvarili prijetno domovanje. Tam je namreč poleg naju voluntiral tudi Romunski par v srednjih letih, ki se je odločil potovati okoli sveta, in mlada francoska družina s tremi otroki, prav tako odločena potovati za eno leto. Super smo se ujeli.

Pri farmi pa moram omeniti tudi jackfruite (jakobovce) – največje, na drevesu rastoče sadeže. Na tržnicah je med dražjimi, tukaj pa je rastel pred mojim nosom. Seveda glede na njegovo velikost in trdo lupino ni tako enostaven za “pripravo”. Potrebno je kar nekaj energije.

 

Tukaj sem kar dodobra prebudila malo naravoslovca v sebi. Poleg nepoznanih rastlin, sem videla tudi nekaj živali; kače, želve, opice, divje prašiče, žabe, ogromno metuljev in čudovitih pisanih ptic, ter seveda nenormalno veliko število komarjev. Tam sva bila ravno v času deževne dobe in na lastni koži občutila, kaj pomeni pik pri piku.

Obiskala pa sva tudi tradicionalno malezijsko poroko. Punce smo nosile tradicionalne malezijske obleke, dress code za fante pa so bile dolge hlače. Bilo je zanimivo, a popolnoma drugače, kot je v naši navadi. Vse skupaj je trajalo od 12 – 14 ure. V tem času smo se vsi najedli, malo poklepetali in spremljali prihod čudovitega ženina in neveste. Ob odhodu smo vsi dobili majhno pozornost.

Ta izkušnja z delom je bila fantastična. Naučila sva se, kako je potrebno skrbeti za bambus, se prepričala da je mit o njegovi hitri rasti resničen, ugotovila, da je zelo uporaben material, poleg tega pa sva najino glavo polnila s poznavanjem malezijske kulture, hrane (pomagala sem pri pripravi kokosove moke, kokosovega mleka, jacfruitov, tapioke,...), spoznavala sva živali in rastline, ter videla kako poteka življenje malezijske družine.

Sledil je čas za spremembo. Odpravila sva se v drugo zgodovinsko bogato Malezijsko mesto – Melako, kjer sva pomagala pri delu v hostlu. Ne vem zakaj, ampak tukaj sem doživela nekakšno “razsvetljenje”. Res sem uživala in se počutila popolnoma svobodno in srečno. Mogoče je bil razlog, da sva tukaj ostala več kot 1 mesec, da sem spoznala ogromno ljudi (domačinov in turistov), se malo umirila in podala v nekakšno rutino. Mislim, da je bila to točka, kjer sem sprejela to pot, kot način življenja in začela še bolj uživati v vsem kar mi ponuja.

 

Delo v hostlu je bilo zelo sproščujoče. Že od prvega trenutka dalje, sem se počutila zelo domače. Bilo nas je več prostovoljcev in skupaj z ostalimi delavci, lastnikom, ter njegovo družino smo bili kot velika družina. Spoznala sem ogromno ljudi, takšnih in drugačnih popotnikov. Med njimi tudi nekaj ekstremistov, ki imajo v načrtu prekolesariti svet (mogoče so ga dosedaj že obkrožili).

Pozabila sem omeniti, da v Maleziji skoraj vsi, poleg malajskega jezika, govorijo angleško. Problemov s komunikacijo ni bilo. Na tržnici si lahko povedal kaj želiš, ob naročilu hrane si dobil kar si naročil… nič več ni bilo zmede, kaj je to, kako se to uporablja, …

V času bivanja v Melaki sva se za dva dni podala tudi do Singapurja. Države oz. mesta, ki slovi po svoji čistosti, razvitosti in višjih cenah.

Že Malezija se je dosti razlikovala od tipičnih azijskih držav, saj je malo bolj razvita. A Singapur, sploh ne daje občutka Azije. Ulično hrano in tržnice ne najdeš (midva je nisva). Iskala sva kitajsko četrt, kjer je navadno ogromno poceni hrane, a našla “fancy” objekt z restavracijami, trgovinami, ...nič azijskega.

Vse je zelo čisto in nadzorovano. Ogromno modernih stavb. Presenetljivo pa je, da je vse skupaj zelo prijetno, saj je v ves ta modernizem (beton) vpetega ogromno zelenja, parkov, dreves. Vse te moderne stavbe imajo terase s skoraj lastnimi parki v vsaki etaži… mesto diha.

Poleg tega pa so ljudje zelo izobraženi in razgledani.

 

Moram rečit, da me je od vseh obiskanih Azijskih držav, Malezija najbolj “prepričala”. Je neka dobra meja med razvitostjo in ugodnostjo. Dovolj je razvita, da je udobna in dovolj ugodna, da je še vedno Azija. V njej bi lahko brez problemov preživela še par mesecev. Tudi klima mi odgovarja. Pač imam rada toplo oz. vroče podnebje ...izbira sadja pa je še vedno velika.

Vendar, ker sva hotela videti še kaj drugega, in nisva imela več celine pred nama, sva odletela do naslednjega kontinenta.



Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.

Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...


Zhengzhou, Kitajska
San Antonio, Teksas, ZDA
Kako najceneje do Pekinga iz Ulan Batorja?
Kako najceneje...
Jezikovni biseri
Skozi Živine oči...